DOKUMENTIRANO: Petkov filmsko-glasbeni happening

Najboljši slovenski film lanskega leta in največji mojstri LO-FI elektronike vrženi v skupen miks so se pretekli petek izkazali za odlično kombinacijo, ki je poskrbela za vrhunski kulturni večer v Udarniku. Mariborska premiera Circusa Fantasticusa, ki je lani na Festivalu slovenskega filma pobral kar šest nagrad, ter glavni tvorci filma režiser Janez Burger, producent Jožko Rutar ter Drago Ivanuša, ki je poskrbel za originalno glasbeno podlago, so dvorano napolnili skoraj do zadnjega kotička. Kakšnih sto obiskovalcev, med katerimi smo zasledili tudi direktorja Slovenskega narodnega gledališča Maribor Danila Roškerja, igralko Natašo Matjašec, režiserja Matjaža Latina in druge ugledne mariborske kulturnike, so filmsko ekipo večkrat nagradili z bučnim aplavzom.

Na pogovoru po filmu so gostje razkrili svoje dogodivščine iz snemanja filma, ki je trajalo neverjetnih deset let. Predvsem se je nekajkrat zalomilo pri sofinanciranju iz državnih sredstev, zaradi česar so v vodo padle tudi druge dogovorjene stvari. “Pri snemanju tega filma smo doživeli praktično vse, kar se doživeti da, od poplave, potresa, požara, smrti, predvsem pa je snemanje zavlekel denar,” je razložil Rutar, ki je slikovito pojasnil tudi odločitev, da slovensko turnejo filma izvedejo po art kinematografih in ne multipleksih. “Za sodelovanje smo se dogovorili le z enim multipleksom, Planetom Tuš v Celju, kjer pa je film v štirinajstih dneh skupno obiskalo manj ljudi, kot jih je danes tukaj,” je razložil in zaključil ob aplavzu občinstva: “Kot ste videli, to ni ravno film za kokice in kokakolo.”

Janez Burger se je pošalil tudi ob vprašanju, zakaj v filmu ni dialoga: “Upal sem, da ne bom znova slišal tega vprašanja, ampak zgodba je približno sledeča. V prvem filmu je bilo dialoga veliko, v drugem pa še več, praktično toliko, da bi ga težko bilo še več, zato sem se odločil, da bi dialoga v mojem prihodnjem filmu manj, in ker sem pač radikalen človek, sem ga zmanjšal do konca.” Pojasnil je tudi, da film nima določenega kraja in časa, ker se ni želel navezati na katero točno določeno vojno, ampak na vojno kot univerzalen pojav, ki človeka spremlja vedno in povsod. Sicer se je film snemal na kraški planoti blizu Črnega kala, ki je bila šele druga nadomestna lokacija, scene s plaže pa so se snemale na Irskem. V načrtu so bile lokacije na Poljskem, med drugim tudi zapuščen tankovski poligon, in drugod, a so zaradi omenjenih finančnih zapletov padle v vodo.

A dogajanje se je po zaključenem pogovoru šele prav razživelo, saj so obiskovalci ob manjši pogostitvi pogovore v nekoliko ožjih skupinah lahko nadaljevali v lokalu pred dvorano, čemur so se z veseljem pridružili tudi filmski gostje, ki so lahko tudi iz oči v oči delili vtise in izkušnje z gledalci svojega filma. Medtem se je v predprostoru že pridno vse pripravljalo za nadaljevanje večera, za katerega so poskrbeli slovenski mojstri LO-FI elektronike. Najprej je obiskovalce dodobra segrel dvojec New Wave Syria, ki je znova navdušil  s svojstvenim zvokom in udarnim nastopom. Vzdušje je najprej nekoliko umiril Kleemar, nato pa sedemdeset glavo množico popeljal do elektronskega vrhunca, ki pa se je na žalost vse prehitro končal.

 

foto Boštjan Lah