Pogled v Damjanovo sobo – ODPADE!

Na žalost vam moramo sporočiti, da projekcije filma Damjanova soba odpadejo, v zameno pa vam zaradi izjemnega zanimanja ponujamo dodatne projekcije odličnega slovenskega filma Circus Fantasticus, režiserja Janeza Burgerja. Te bodo:

torek, 22. marca ob 20. uri

sreda, 23. marca ob 20.uri

sobota, 26. marca ob 20. uri

nedelja, 27. marca ob 20. uri

 

 

DAMJANOVA SOBA  / La Chambre de Damien
Jasna Krajinovič, Belgija/Slovenija, 2008, DigiBeta /dvd , čb/barvni 73 min
režija Jasna Krajinovič, scenarij Jasna Krajinovič
fotografija Jorge Leon, montaža Rudi Maerten, glasba DJ Umek
produkcija Jean-Pierre & Luc Dardenne, distribucija v Sloveniji Demiurg

Festival slovenskega filma 2009. Nagrada zlata ptica 2009 za film.

 

Damjanova Soba
Zgodba : Damjan je star dvajset let. Čez nekaj mesecev bo zapustil celjski zapor, v katerem biva od svojega
šestnajstega leta. Sanjari o vrnitvi domov k starim staršem, o svoji sobi, ki je bila nekoč očetova … Ko je
končno svoboden, želi obrniti nov list v življenju, obnoviti družinske odnose. A družba ga obsoja.
Pronicljiv, obenem tankočuten in neizprosen dokumentarni portret neke nepovrnljivo izgubljene mladosti,
med vrsticami tudi ostra kritika obsojajočega pogleda družbe na margino. Eden vrhuncev slovenskega
dokumentarnega filma.

Portret avtorice: Po krajšem poskusu iskanja filmske izobrazbe doma se mlada Jasna Krajinovič suvereno
odpravi v tujino, natančneje v Belgijo, kjer jo vzameta v uk znamenita brata Dardenne (Rosetta, Sin,
Otrok, Lornin molk), ki sta tudi sama začela kot dokumentarista. V njuni produkciji Jasna Krajinovič nato
posname tri dokumentarne filme: Saja in Mira, izgubljene sanje? (Saya et Mira, reves perdu?, 2002),
Sestri (Deux soeurs, 2006) in Damjanova soba (2008).

Komentar avtorice: »Najprej potrebuješ izgovor, da se lotiš filma. Ko tega najdeš, pa se pričneš približevati
ljudem, ki jih ta problem zadeva. Začneš se pogovarjati z njimi. Najprej o splošnih, tudi banalnih stvareh.
Na primer o vremenu. Nato pogovor postaja vse globlji. Zdi se mi, da nikoli ne bi mogla posneti filma
o nekem občem problemu, vedno moram imeti konkretnega sogovornika. Prav neverjetno je, v kakšne
globine te nato lahko pripeljejo: razkrivajo ti globine človeške duše. Razkrijejo ti stvari, o katerih se ti še
sanjalo ni; odkrijejo neke povsem nove razsežnosti, odpirajo nova vprašanja. O kod jim pogum, od kod jim
moč, da se spopadajo s položajem, v katerem so se znašli? Sčasoma te popeljejo tako globoko, da
spremenijo tudi tebe. Spremenijo tvoj pogled na stvari.

Pri dokumentarcu se mi zdi režija bolj skupinsko delo. Če hočemo doseči takšno intenzivnost, morajo pri
tem sodelovati vsi. Režiser je sicer še vedno tisti, ki največ ve in ki usmerja dogajanje. Je vodja tega
konvoja. A ne s posegi med snemanjem. Pri dokumentarnem filmu vidim njegovo vlogo predvsem v tem, da
sodelujočim nudi povratno informacijo. Prepričana sem, da se nikjer v umetnosti ne more zgoditi nič
velikega, če ne pride do tovrstne izmenjave, če denimo pisatelj ne pozna svojega junaka, če se z njim ne
pogovarja, če ga ne sliši, kako mu ta odgovarja, in če ne razume tistega, kar mu odgovarja. Do te izmenjave
informacij preprosto mora priti, svoji ‘stvaritvi’ pa moraš biti tudi predan.

V dokumentarnem filmu so prav vse ideje na začetku le izhodiščne točke stališča do tematike, s katero se
režiser ukvarja. Z veseljem pa se prepustim toku dogodkov, življenju, ki ga odslikavam na filmski trak, kjer
oživljajo ideje in se pred mojimi očmi spreminjajo. Spreminjam se tudi jaz, spreminja se protagonist filma,
pa tudi vsa ekipa. Posnetki, ki nastanejo, so del nas in del življenja, ki se je zapisalo na filmski trak.
V primerjavi z veličino sveta in življenja v njem je to zelo malo, a zato toliko bolj dragoceno.

Skušala sem odkrivati Damjanov notranji svet, razumeti interno logiko njegovega bivanja. In tu so me vse
poti vodile k njemu domov, v njegovo sobo … Med snemanjem sem veliko razmišljala o pomenu besede
‘soba’, ki lahko označuje tudi notranji prostor ali pa zidove, ki nas ločijo od ostalega sveta; soba kot
‘camera obscura’ naše duše, na katero so se zapisale slike in spomini, s katerimi živimo. Damjan pa me ni le
vodil do svoje sobe, ampak iz ene ‘sobe’ v drugo, skozi zidove neizgovorjenega in prepovedanega. Film se
začne z njegovim obiskom doma, nato mu sledim nazaj do druge ‘sobe’, ki je njegova celica, in potem spet
nazaj v njegovo ‘sobo’. Pričakovali bi občutek svobode, a se namesto nje pojavijo nevidni zidovi tišine in
tabuji. Oba sva hotela opozoriti prav na to.«