Intervju z Janezoma Janšama: Dodeljevanje imen vedno narekuje režim

ŽIGA BRDNIK za prilogo časopisa Večer V soboto

 

Jaz sem Janez JanšaEden največjih umetniških presežkov preteklega leta je gotovo film treh Janezov Janš Jaz sem Janez Janša, ki je slovenskemu filmu, politično pogojenim zapletom navkljub, doprinesel popolnoma novo dimenzijo aktualnosti, humorja in lucidnosti. Predstavlja hkrati antropološko-filozofsko preiskavo pomena lastnega imena v sodobni družbi, umetniški vrez v miselno in politično tkivo sedanjosti, osebno refleksijo in prvovrstno politično satiro, čeprav avtorji zatrjujejo, da je »politična plat filma in preimenovanja drugotnega pomena, saj gre za globlje in širše dimenzije razumevanja lastnega imena.«

Pogovarjali smo se z še »uradnima« Janezoma (na fotografiji desno), manjkal pa je medtem že nazaj preimenovani Žiga Kariž.

Film se je slovenskemu občinstvu prvič predstavil na lanskem Festivalu slovenskega filma in kasneje na Liffu, od takrat pa ob rednih izletih v tujino potuje po vsej Sloveniji, z njim vred pa tudi vsi trije avtorji. Pravijo, da so film ustvarili s skupnimi močmi, v neprestanem iskanju kompromisa ob ključnih aspektih in z močnimi impulzi od občinstva njihovih predavanj in projektov. Film si je mogoče v prihodnjih dneh ogledati še v ljubljanskem Kinodvoru, v Velenju in Slovenj Gradcu, po novembrski premieri pa se od torka naprej vrača tudi v mariborski Kino Udarnik. Avtorji so dobili povabilo na največji evropski novomedijski festival Transmediale v Berlinu, medtem pa so gostovali na festivalih v Stuttgartu, Zagrebu, na Reki in v Helsinkih. Pravice za televizijsko različico filma sta že zakupila izraelski televizijski distributer Channel 8 in italijanski regionalni program RAI 3.

 

Po preimenovanju v ime Janez Janša ste razvili vrsto projektov, ki tematizirajo to dejanje. Kako se v to celoto vklaplja film Jaz sem Janez Janša?

Janez Janša: »Projekti, ki so nastali doslej, so postavljali neko specifično vprašanje in odpirali določeno dimenzijo preimenovanja. Na primer delo Triglav na Triglavu izpostavlja nek odnos do umestitve sodobne konceptualne umetnosti v nacionalni kanon, delo Signatura, dogodek, kontekst tematizira mesto imena v javnem prostoru in tako naprej. Film hoče raziskati širino in globino celotnega konteksta preimenovanja. Če so bili mediji in prek njih javnost seznanjeni predvsem s politično dimenzijo tega dejanja, film prikaže antropološko in filozofsko plat pozicije imena v družbi, postopkov preimenovanja, razmerja med imenom in identiteto itd. To prikaže na narativen način, skozi življenjske zgodbe sodelujočih, po drugi strani pa skozi razlage tistih, ki se na teoretski ravni ukvarjajo z imenom. Film torej ni nadgradnja in zaključek, ampak je specifičen pogled na ime in spremembo imena. Ne zadeva samo našega primera, ampak vsakogar, ki ime ima, torej nas vse.«

Ste se tudi zaradi tega odločili za drugo-osebno pripoved? Film ima namreč prvoosebni naslov, naracijo pa ste prepustili Draženu Dragojeviću.

Janez Janša: »Že ko smo delali predstavo Več nas bo, prej bomo na cilju smo se spraševali, na kakšen način bo vzpostavljena identifikacija med publiko in naratorjem, če bo ta nastopil v drugi osebi. Ugotovili smo, da lahko v primeru uporabe druge osebe to pomeni ‘ti’ kot posameznik ali ‘ti’, ki na nek način diši po tretji osebi. In to na isti način deluje v slovenščini in angleščini. Takrat, ko Dražen govori neposredno v kamero, nagovarja vsakega gledalca neposredno, še vedno pa uporablja ti, tudi kadar ne gleda v kamero, ko razmišlja na glas.«

Je ustvarjanje in gledanje filma tudi za vas prineslo nek širši, globlji pogled na vaše preimenovanje in ime?

Janez Janša: »Predvsem smo z delom na filmu razširili razumevanje imena, ki ga nosiš v družbi, in posledic spremembe imena. Skozi dolg postopek iskanja in intervjuvanja velikega števila ljudi, ki se v filmu pojavljajo, so se odkrile zanimive zgodbe na to temo. Na primer nenavadna vsakdanjost v italijanskem mestecu Chioggia, kjer ima večina prebivalcev samo dva priimka in zaradi številnih soimenojakov so se oblasti odločile, da v registrih v uradno ime vključijo tudi dodatno, ljubkovalno.«

Janez Janša: »Intrigiralo nas je tudi vprašanje neprostovoljnega oziroma nasilnega preimenovanja, saj se tako rekoč vsaka sprememba političnega režima pozna tudi v režimu imen. O tem govori slovenski pisatelj Miroslav Košuta, ki so ga italijanski fašisti preimenovali v Angelo Cossuto. To ni nujno samo pod okupacijo. Zadnja sprememba zakona o imenu se je v Sloveniji zgodila leta 2006 in je prinesla po mnenju nekaterih tudi nacionalistično tendenco v obravnavanju zakonite pravice do spremembe imena kot na lažjo asimilacijo priseljencev. Skratka, na ta način je tudi sprememba imena, ki smo jo doživeli sami, dobila neko drugo dimenzijo, in sicer ravno skozi spoznanje, da je sprememb imen ogromno in da so posledica neverjetnih razlogov, administrativnih pripetljajev in ideološkega nasilja.«

V petih letih ste se verjetno naposlušali vprašanja, zakaj ste to storili in vztrajno odvračali »iz osebnih razlogov«. Je po filmu teh vprašanj manj?

Janez Janša: »To vprašanje ostaja legitimno, tudi če si ravnokar pogledal film, in novinarji ter gledalci nam ga še vedno postavljajo. Film namreč te osebne instance ne razkrije. Gre dejansko za osebne razloge in pika.«

Mladen Dolar v filmu pravi, da tisti, ki se sklicuje na osebne razloge, po navadi nekaj »muti« …

Janez Janša: » … in doda, da odgovor ‘iz osebnih razlogov’ še bolj zastavlja vprašanje kot vprašanje. Na nek način pove, da noben odgovor na vprašanje, zakaj smo si spremenili ime, ne bo zadovoljiv. Da gre za neko gesto, ki ne da miru.«

Janez Janša: »Zagotovo se bo slej ko prej, če se že ni, pojavila interpretacija, da za našim preimenovanjem stojijo strici iz ozadja, ki jih vsi zelo dobro poznamo, zato o njih ni potrebno govoriti. Zato bi za lažje razumevanje naših osebnih razlogov izpostavil nek drug moment, osebnost osebnega imena samega. Osebno ime je na nek način paradoks. Prvič, je nekaj, kar naj bi bilo zelo osebno, a nam je bilo razen redkih izjem dano od drugih. Dodeljevanje imen vedno narekuje nek družbeni režim. Ime tako ni neko darilo, ampak je nekaj, kar te močno zaznamuje, pri tem pa nimaš nobene besede. Druga raven paradoksa je ta, da tvoje ime veliko bolj kot ti sam uporabljajo drugi in tako njim tudi veliko bolj pripada. Tako je ime nekaj, kar te pozunanji, te spravi v kontakt z drugimi.«

Janez Janša: »Ko torej rečem, da sem si ime spremenil iz osebnih razlogov, je to zelo jasen odgovor in tukaj ni nobenega ‘mutenja’, kajti, kot pravi John Stuart Mill ‘osebno  ime je beseda, ki odgovarja namenu, da označuje tisto, o čem se pogovarjamo, ampak nam nič ne pove o tem.«

Po drugi strani pa je ime v družbi postalo praktično najbolj vreden produkt, blagovna znamka. Koliko ste se ukvarjali s to dimenzijo imena?

Janez Janša: »Relacija med imenom in blagovno znamko je gotovo bil eden od predmetov našega raziskovanja in v filmu se tega tudi dotaknemo, a del tem in raziskovalnih momentov z razlogom na koncu ni pristal v filmu ali pa je bil samo nakazan.  Samo na temo imena kot blagovne znamke bi lahko namreč naredili samostojen film.«

Janez Janša: »Trenutno se ukvarjamo prav s vprašanjem, če je smiselno te teme, ki so ostale zunaj ali pa v filmu niso bile razvite, še obdelati. In upam, da bomo v 2013 in 2014 našli čas, da predstavimo še nekaj izjemno zanimivih  problematik in intervjujev, ki so se v filmu pojavili zgolj fragmentarno.«

Janez Janša: »Znano je, da umetniški trg funkcionira na ta način, da v nekem trenutku ime postane bolj pomembno kot delo. Tako kot danes lahko kupimo Picassa, Warhola, Mušiča, Keiferja in Irwine lahko povsem legalno na trgu kupimo tudi Janeza Janšo in lahko rečemo, da nam v stanovanju visi Janez Janša.«

Ste v skladu z geslom »Več nas bo, prej bomo na cilju« pričakovali, da vam bo sledilo več ljudi?

Janez Janša: »Ne gre za pričakovanja, da se bodo ljudje preimenovali v Janeza Janšo, ampak gre za gesto, ki je spremenila pogled na določene stvari. Naenkrat to ime v javnem prostoru ne pripada samo eni osebi in kot pravi Dolar, nobeden od Janezov Janš ne more biti on sam. Ne gre torej zato, da bi ljudje sledili neposredno, ampak da jih navdahnemo za razmislek ali vsaj pripravimo do tega, da poguglajo svoje ime, ali za trenutek pomislijo, kako je možno, da se predsednik vlade v javnosti predstavlja z lažnim oziroma neuradnim imenom.«

Z imenom Janez Janša, ki ste si ga vi uradno po vseh postopkih nadeli pred petimi leti, predsednik vlade pa nikoli, saj se uradno imenuje Ivan.

Janez Janša: »Zdi se mi zelo zanimivo dejstvo, da je po zadnjih parlamentarnih volitvah predsednik državnega zbora premiera predstavil kot Janez Ivan Janša, medtem ko je bil leta 2004 predstavljen samo kot Janez Janša. To lahko razumemo kot vmesno fazo, preden bo premier dejansko uporabil svoje pravo lastno ime ali se tudi uradno preimenoval v Janeza.«

Janez Janša: »Več nas bo, prej bomo na cilju.«

Pred intervjujem sem v skladu z geslom filma, »po katerem še enkrat poguglaš svoje ime«, vtipkal tudi Janez Janša in že na prvi strani je nekaj vaših zadetkov. Kako gledata na to?

Janez Janša: »Te zadeve so zelo dinamične. Vsake toliko preverim, kaj se dogaja, kot verjetno vsak človek, ki uporablja internet. Vmes smo bili tudi že na prvem mestu, pa na tretjem. Je pa tudi odvisno, kakšno geslo vtipkaš in od kod guglaš. Še bolj zanimiv se mi zdi primer Wikipedie, kjer so morali uporabniki dodati razločitev Janez Janša (politik), Janez Janša (režiser), Janez Janša (vizualni umetnik) itd. Zanimivo je pogledati zgodovino, kdo kaj spreminja in na kakšen način. Nekaj časa je bilo nemogoče zaslediti in spremeniti politika v Ivan Janša in nas tri navesti zgolj kot Janez Janša, ampak smo imeli vsi zraven svoja nekdanja imena. Nekdo je bil zelo vztrajen pri ohranjanju te dikcije, potem pa se je situacija nekoliko stabilizirala.«

Ob izidu filma ste povedali, da je osnutek scenarija nastal prek številnih izmenjav z občinstvom. Kakšne so bile te izmenjave?

Janez Janša: »Do zdaj smo naredili več kot 40 predstavitev našega preimenovanja in vedno so sledila tudi vprašanja iz občinstva. Po navadi se je razvila zanimiva debata, dolga tudi po uro in več. In iz tega smo potem začeli dojemati, katera so tista glavna vprašanja, ki se vedno ponavljajo, kaj hoče publika vedeti in gledati, kaj in na kakšen način jim hočemo to razkriti in kaj ne. Včasih se je odprlo tudi popolnoma novo polje, ki ga še nismo raziskovali. Tako se je na primer na eni izmed teh predstavitev pojavila vzporednica s Kubrickovim Spartakom, okrog česar se je razvila zelo zanimiva debata, prizor pa je bil potem vključen tudi v naš film. Ta proces se je začel pred začetkom snovanja filma in se nadaljeval tudi med samim ustvarjanjem in snemanjem.«

Nasploh imate z občinstvom zelo tesen odnos. Večino premier po Sloveniji in v tujini pospremite s pogovori, občinstvo pa vam je v okviru »crowdfunding« akcije z donacijami v višini več kot 7000 evrov tudi pomagalo dokončati film, ko se je Viba film umaknil iz produkcije.

Janez Janša: »Vsi smo zelo predani našemu delu in občinstvu. Ne delamo nobene razlike med ljubljanskim občinstvom ali kakšnim iz manjšega mesta ali vasi. Zdelo se nam je pomembno, da gremo, kamor le lahko. Osebno tudi ne vidim vloge umetnika  kot neke nedotakljive figure, saj je prav za prav vmesnik med umetniškim delom in občinstvom.«

Janez Janša: »Kar se crowdfundinga tiče, je v Sloveniji zelo sveža vrsta financiranja kulturnih projektov, s katero smo bili seznanjeni v tujini, a smo tehtali, če bo tudi pri nas lahko uspešna. Kar nekaj ljudi pravi, da smo prvi slovenski film, ki naj bi nastal tudi s pomočjo tako zbranih sredstev, a tega ne vemo zagotovo. Ta akcija sem nam je zdela pomembna predvsem kot eksperiment in test, če je zanimanje za naš film ali ne. Ali imajo prav časopisi in tedniki, ki so, preden je bil film sploh dokončan, pisali, da je slabo narejen in žaljiv in da javnega denarja za to ne bi smeli porabljati? Evo, odgovor je prišel – 181 ljudi je prispevalo skupno okrog 7180 evrov, kar pomeni, da zanimanje vsekakor je. To je razvidno tudi iz dejstva, da so predvajanje našega filma v Kinodvoru podaljšali še za dodaten teden, projekcije pa so tam že vsak dan od 16. novembra, večinoma polne. To je najboljši odgovor na neutemeljene napade.«

Eden izmed najbolj pogostih očitkov, ki niso prihajali samo iz vrst omenjenih tednikov, ampak tudi iz umetniških krogov, je bil ta, da ste se za to potezo odločili predvsem zaradi samopromocije.

Janez Janša: »Ime smo si spremenili iz osebnih razlogov, ne zaradi tega, kar navajaš.«

Janez Janša: »Kaj se ti zdi, da je za tri mednarodno uveljavljene umetnike pomenilo preimenovanje? Kariero smo gradili 20 let, nato pa smo v trenutku izbrisali glavni označevalec, naša imena. Lahko vse posledice takšnega dejanja načrtuješ vnaprej in računaš, da boš zaradi tega nekoč dobil več denarja in boš bolj viden? Kdor zna to predvideti, je res car. Situacija se je sicer razvila v to smer, da smo vsaj pri nas v medijih dobili nekoliko več pozornosti, nikakor pa več denarja, saj smo leta 2008 ostali brez individualnih štipendij, sofinanciranja projektov in rezidenc, Žiga je imel tudi kar nekaj težav z galeristi. Nekaj mesecev po preimenovanju smo prišli do ugotovitve, da bi lahko naše dejanje označili kot vidno izginitev. To pomeni, da smo kot Davide Grassi, Emil Hrvatin in Žiga Kariž izginili, ampak je bila ta izginitev zelo mediatizirana, vidna, česar pa nismo mogli predvideti.«

Janez Janša: »V Sloveniji ljudje tudi izven konteksta kulture in umetnosti vedo, kdo je Janez Janša, medtem ko v tujini niti znotraj konteksta umetnosti ne vedo, kdo je to. Ko smo si torej spremenili ime in začeli o tem obveščati organizatorje in partnerje naših projektov v tujini, smo dobili najprej vprašanje, kdo je to in če lahko uporabijo naša prejšnja imena, ker nihče ne ve, kdo je Janez Janša. To ime torej nekaj pomeni v Sloveniji, v tujini pa nič.

Janez Janša: »Če se po drugi strani navežemo na to, komu ime pripada, je zanimivo, da na spletni strani Pojmovnik slovenske umetnosti zasledimo letnico smrti Davide Grassija, Žige Kariža in Emila Hrvatina v letu 2007. Spremembo imena so uredniki spletne strani na nek način poistovetili s smrtjo. Tako pridemo do povezave med koncem nekega imena in koncem življenja, ki je zelo zanimiva, saj imajo podobno kot z našim imenom tudi z našo smrtjo opraviti predvsem drugi.«

Imate kakšne načrte, kako temo imena in preimenovanja še naprej razviti in obdelati?

Janez Janša: »Film je svež, zato se trenutno osredotočamo predvsem nanj in na njegovo promocijo po Sloveniji in v tujini. V prihodnjih tednih gremo v Slovenj Gradec, Domžale in še kam, potem pa sledi še pomemben korak v tujino. Med drugim smo povabljeni tudi na največji evropski festival novomedijske umetnosti Transmediale v Berlin, pred tem bomo tudi v Leipzigu. Če bi kaj večjega načrtovali, pa tako ne bi vnaprej povedali. Sicer pa je vso delo doslej nastalo predvsem kot reakcija na neke faktorje in impulze iz okolja. Vedno smo zelo receptivni in neprestano skušamo prebavljati in preformulirati to, kar se dogaja okoli nas. Zato je težko predvideti, česa se bomo lotili čez dve leti. Še naprej bomo raziskovali relacije med umetnostjo in pravom. Trenutno na to temo načrtujemo razstavo papirologije, ki se je nabrala ob preimenovanju, predvidoma bo julija v Ljubljani.«

Janez Janša: »Trenutno sodelujemo tudi v okviru dveh velikih razstav v Sloveniji: s triptihom Triglav na Triglavu v okviru razstave Skoraj pomlad v Umetnostni galeriji Maribor in z novim delom Korespondenca z Janezom Janšo v okviru razstave Draga umetnost v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Dodal bi še, da dela, ki smo jih skupaj ustvarili, niso nastala na osnovi vnaprejšnjega načrta, saj je sprememba imena proizvedla neke situacije, ki jih poganja realnost sama. Jaz bi temu rekel ‘kolateralna umetnost’, kar pomeni, da neka gesta, ki ni umetniško delo, kot na primer sprememba imena, proizvede umetnost kot stranski učinek.«

 

vir: http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013011205872411