Prvi mariborski kino

Grajski trg, ponoči 1960 (217 lajkov na Facebooku)

Zgodovina prvega mariborskega kina se je začela, ko je vdova s šestimi otroki Lina Guštin takoj po prihodu v Maribor leta 1909 odprla Prvi bioskop pod šotorom na Teznem, ga potem preselila v Mariborski grad, kjer je v slavnostni baročni dvorani deloval Grajski kino. Leta 1935 so njeni otroci s pomočjo načrtov bratranca Vladimirja Šubica in pod vodstvom mladega arhitekta Herberta Drofenika zgradili sodoben objekt, v katerem sta bila v kleti nočni bar in kegljišče, v pritličju pa sodobna restavracija, slaščičarna ter novi Grajski kino z imenitno vhodno avlo. Dve nadstropji sta bili namenjeni stanovanjem za štiri potomce Line Guštin, zgornji dve pa za uslužbence podjetja in najemnike. “S prihodom Nemcev v Maribor je bilo družinsko podjetje takoj razlaščeno in člani razseljeni v Srbijo, tudi zato, ker so bili med njimi kar trije Maistrovi oficirji. Vojno so bolj ali manj srečno preživeli in podjetje je ponovno zaživelo do ponovne nacionalizacije, ki je povzročila, da so ostali tako brez podjetja kot stanovanja, filmi pa so se odtlej vrteli v Kinu Udarnik,” opiše zgodovino prednikov Mitja Guštin. Razkosano podjetje je šlo različnim usodam nasproti. Danes je večinski lastnik stavbe mariborski stanovanjski sklad, nekaj je podjetnikov. (Vir: časopis Večer)

Kino Udarnik, Grajski trg, Nekoč se je vrsta za kino vstopnice vila celo gor do Ezl eka pravijo ...

Z zaprtjem kina Udarnik bi se prekinila več kot stoletna kontinuiteta delovanja mariborskih mestnih kinodvoran. Že pred prvo svetovno vojno sta bili ljubiteljem filma na voljo dve kinodvorani. Med obema vojnama se je število povečalo na štiri oziroma pet v centru mesta in še nekaj v okolici, po drugi svetovni vojni pa v določenih obdobjih celo na osem. V zadnjih nekaj desetletjih se je število ustalilo pri štirih mestnih kinematografih: kino Udarnik, Partizan, Kinogledališče in Union. Partizan in Kinogledališče sta prenehala delovati lani ob odprtju Koloseja, Union pa že pred nekaj leti. Poglejmo na kratko zgodovino Udarnika.

Ko je v tridesetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Šubic (Plečnikov učenec, ki je zgradil v Ljubljani prvi nebotičnik) po naročilu družine Guštin zgradil v Mariboru Grajski kino, sedanji kino Udarnik, je veljal ta za izredno sodoben kino. Po drugi svetovni vojni je bil kino, tako kot ostale dvorane, nacionaliziran. Predan je bil Kinopodjetju, ki je naredilo v šestdesetih in v devetdesetih letih dve veliki prenovi (dvorana z balkonom je bila med drugim zmanjšana na sedanjih 260 sedežev). V procesu denacionalizacije je bila prvotnim lastnikom dana odškodnina, stavba pa je prešla v last države. Podjetje, ki mu je po prodaji večine premoženja preostal le še Udarnik, last KD Holding (75 %) in Mestne občine Maribor (25%) se je znašlo pred pomembnim vprašanjem: kako dalje, če sploh?

Udarnik_tloris1_L

V kinu Udarnik se je v skoraj osemdesetletni zgodovini vrtela večina velikih filmov svetovne produkcije, vključno z občasnimi večeri, na katere so vabili filmske avtorje. V času največjega razcveta kinemtaografije so bile tudi po »pol kilometra dolge vrste« za vstopnice, ki so v času kabelske TV in videa tako kot drugod pričele počasi izginjati. Toda kino Udarnik nista uničila niti televizija niti video, ampak šele izgradnja kinocentra Kolosej junija 2006. Pred odprtjem Koloseja je bilo mesečno v Udarniku približno 4000 gledalcev, po odprtju pa se je ta številka znižala kar za desetkrat na samo 400 gledalcev mesečno. Udarnik ni deloval vedno v smeri art programa (še pred desetletjem so tako kot v Kinodvoru predvajali erotične filme), ampak je Mariborsko kinopodjetje v zadnjem desetletju vanj pričelo uvrščati filme za bolj zahtevne gledalce. V sedemdesetih in osemdesetih je imelo takšen status Kinogledališče, ki ga je potem kupila mariborska televizijska družba Tele 59.

(Vir: Boštjan Lah, Zofijini ljubimci)

Kino Udarnik, napis na Grajskem trgu